Včeraj so pod Gaurišankar odpotovali Matej Kladnik (AO Kamnik), Blaž Nadvešnik (AO TAM Maribor) in Aljaž Tratnik (AO Idrija)
V podporo njihovim načrtom predstavljamo odpravo Gaurišankar 1983
Gaurishankar – 1983
In autumn of 1983 Slovenian climbers from Celje went to the south wall of Gaurishankarja. They set up three camps: C1 (4700 m), C2 (5500 m) and C3 (6300 m). On the first of november three climbers reached the top: Slavko Cankar, Smiljan Smodiš and Bojan Šrot. And on fourth of november Aco Pepevnik and Jože Zupan made it as well.
Team members: Aco Pepevnik, Brane Povše, Smiljan Smodiš, Aleš Stopar, Marjana Šah, Bojan Šrot, Jože Zupan, Zvone Drobnič (AO Ljubljana - Matica), doctor Tone Žunter and journalist Srečko Šrot.
Gaurišankar / Gaurishankar - 1983
Foto (arhiv): Brane Povše
MK (Ljubljana, 1992): Na vrhovih sveta - Bojan Šrot*
Sedim v majhnem šotoru tretjega višinskega tabora,... postavljenem na polici, ki smo jo vsekali v strmo ledno vesino južne stene Gaurišankarja, približno 6400 metrov visoko. Veter postaja vse močnejši. Vsake toliko pogledam ven. Aleša še vedno ni. Zjutraj sva skupaj krenila z dvojke. Slabo se je počutil, zato je zaostal. Zunaj se mrači in veter ne ponehava. Ob dogovorjeni uri pokličem v bazo. Sporočijo mi, da seje Aleš vrnil na dvojko, ker gaje v roko zadel kamen. Vesel sem novice, da ni nič hujšega, postaja pa mi tesno, ker bom to viharno noč moral preživeti sam.
Vse bolj mrzlo je, zato se zavijem v spalno vrečo in pristavim za čaj. Gorilnik in posodo moram ves čas držati, saj se šotor trese, kot bi bil potres. Zgubljam potrpljenje. Počakam le, da je voda malce mlačna. Zunaj se razbesni pravi himalajski vihar. Že si predstavljam, kako se s šotorom valim prek južne stene Gaurišankarja. Zlezem iz spalne vreče in zložim vso opremo v predprostor šotora, ki ga veter kar pridviguje, nato si nataknem čevlje, v led zabijem dva klina, močneje napnem platno,v sam pa se privežem z vrvjo, kije pritrjena višje v skalah. Četudi veter odpihne šotor, me bo vrv zadržala. Ponovno imam zvezo z bazo, povejo mi, daje za naslednji dan napovedano lepo vreme. Čeprav sem utrujen, ne morem zaspati. Samota in brezdelje sta najhujši strup za dušo himalajca.
Ko se prebudim, je sonce že visoko. Čakam, da obsije steno in prežene jutranji mraz, ki reže do kosti. Tudi veter je ponehal. Pripravim si tovor, ki naj bi ga nesel do konca napetih vrvi. Potem se bom vrnil na trojko, kamor bosta danes prišla Slave in Smiljan. Slutim, da bi se v prihodnjih dneh lahko zgodile velike stvari.
Otovorjeni s težkimi nahrbtniki se naslednji dan počasi vzpenjamo ob pritrjenih vrveh, ki peljejo prek skalnatega skoka in strmega ledišča do ogromnega granitnega stolpa. Danes naj bi skušali priplezati na greben, po katerem teče Angleška smer. Po treh urah pridemo do konca pritrjenih vrvi. Smiljan, ki je med nami najbolje pripravljen, začne plezati. Led, prilepljen ob skale, je skoraj navpičen in Smiljan počasi, vendar varno napreduje. Po približno petdesetih metrih doseže začetek ozebnika, ki vodi na greben. Odpravim se za njim. Čeprav plezam ob pritrjeni vrvi, se precej namučim. Nahrbtnik me vleče navzdol in ves čas imam občutek, da me bo prekucnilo na glavo. Zadihan pridem do Smiljana. Zdaj sem jaz na vrsti. Strm leden žleb nad nama me spominja na tobogan. Najraje bi rekel Smiljanu, da se ne počutim dobro in naj gre on. Zdi se mi, da sluti, kaj se plete v moji glavi, zato se mi samo smehlja.
Vem, da to ne bi bilo pošteno, saj seje on precej namučil v prečnici. Poskušam zabiti dober klin, a so vsi bolj za moralo, lednih nimamo s seboj. Zadnji metri so najbolj strmi. Se danes ne vem, kako sem jih zmogel. Zadihan in na smrt utrujen se prevalim na greben. Ko pridem malo k sebi, zavriskam od veselja. Greben je od tod naprej lažji in začnem verjeti v uspeh. Pritrdim vrv in Smiljan pride za mano. Oba sva vesela. Smiljan se odpravi naprej, saj bi radi prišli čim više. Kmalu pride tudi Slave, ki je danes »transportni delavec«, do mene. Veselo novico sporočimo v bazo. Veselijo se z nami. Vrh je vse bolj dosegljiv.
Nov dan. Povzpnemo se do mesta, kjer smo obrnili, nato splezamo še kakšnih dvesto metrov po grebenu ter začnemo kopati snežno luknjo. Odkrijemo razpoke v snegu, kar nam olajša delo. Luknja, »hotel za tri osebe« je narejen hitreje, kot smo načrtovali. Veselje nam skalijo novice iz baze. Vreme se bo po napovedi poslabšalo pa tudi poštarja iz Katmanduja s prošnjo za podaljšanje dovoljenja še ni. Zvezni oficir zahteva sestop. Toda ne, preveč smo žrtvovali, da bi zdaj klonili pred birokrati.
Zbudi nas mrzlo jutro, eno najhladnejših, odkar smo na gori. Po grebenih zavija veter in vrtinči sneg. Po ostrem snežnem grebenu priplezamo do mesta, kjer se stena še zadnjič strmo požene kvišku. Nog in rok skoraj ne čutim. Najraje bi zajokal. S težavo se sporazumevamo. Veter odnaša besede. Vsak je sam s svojimi mislimi, ki so zaradi mraza že otopele. Telo rine navzgor, duša si želi navzdol, proč od tod, na toplo. Vendar vrnitve ne bi sprejeli. Preveč smo si želeli doseči ta vrh, domovanje bogov.
Še pred poldnevom prilezemo na rob stene. Od tod naprej je do vrha samo še položno snežišče. S sebe zmečemo plezalno opremo in prek ogromnega snežnega platoja korakamo proti vrhu. Utrujeni smo, premraženi, pozna se višina blizu 7000 metrov. Vsak je prepuščen samemu sebi, pomoči od prijatelja ne moreš pričakovati, niti zanjo nimaš moralne pravice.
Okoli dveh popoldne pridem malo za Smiljanom na vrh. Slave je še daleč za nama. Prisiliva se, da napraviva nekaj posnetkov. Skrbijo naju roke in noge, ki so že od jutra neobčutljive. Na platoju srečava Slavca. Zelo je utrujen. Opozorim ga na naš dogovor, da se moramo ob treh obrniti, kjerkoli že, saj nimamo s sabo spalnih vreč. Ob slovesu se mi zazdi, da vidim Slavca zadnjič. Razmišljam, kaj bom rekel doma.
S Smiljanom prideva kmalu do naše luknje. Imamo pa samo dve spalni vreči, zato se vrača Smiljan v trojko, jaz pa v luknji čakam Slavca. Tečejo najdaljše minute v mojem življenju. Nenadoma zagledam na vhodu v siju zahajajočega sonca bradatega človeka z ledeno masko na obrazu. Slavc!
»Ti je uspelo priti na vrh?«
»Je!«
Čudovito! Zdaj se nam ne more nič več zgoditi. Sediva v snežni luknji drug nasproti drugemu in se samo gledava. Besede niso potrebne. Pred nama je samo še pot navzdol.
Bojan Šrot*
V knjigi je za avtorja pomotoma naveden Aleš Stopar